Po poti treh cerkva

Cerkev sv. Martina

je od prvotne romanske zasnove ohranila masivni zvonik (korni stolp), glavno ladjo in značilno križno obokan strop. Po stilu sodeč je bila sezidana proti koncu 12. ali v začetku 13. stoletja in zato spada med pomembnejše romanske spomenike v Sloveniji. Njena notranjost je preplet romanike, gotike, baroka in moderne. Stranski ladji, v katerih sta danes kapeli sv. Antona in Božjega groba, sta bili namreč dograjeni v gotiki. Leta 1721 je bila dozidana še kapela sv. Frančiška Ksaverija v baročnem slogu s kupolo na vrhu, ki so ji čez petnajst let dodali še enako na severni strani-sedanjo križevo kapelo. Obe kapeli, Frančiškovo in križevo, je s freskami poslikal J. C. Vogl.

Zunanjost je na poseben način zaznamoval začetek 19. stoletja, ko so leta 1826 opustili pokopališče okrog cerkve, leta 1840 pa je ob velikem laškem požaru pogorela tudi streha cerkve in zvonika. Poglede obiskovalcev privablja kamnit lev, vzidan v zunanji steni cerkve.

V cerkvi je deset oltarjev. Glavni oltar, posvečen sv. Martinu, je izredno bogat po svoji sporočilnosti, saj poleg glavnega patrona nad farane zrejo še vsi štirje evangelisti, sveta Peter in Pavel, v zgornji niši vstali Kristus, ki vabi k izviru žive vode.

V cerkvi so še oltarji na čast sv. Križu, sv. Florjanu, sv. Izidorju, sv. Frančišku Ksaveriju, sv. Antonu, sv. Erazmu, sv. Jožefu, Rožnovenski Devici Mariji in še kapela Božjega groba, ki vse leto, iz dneva v dan, opozarja tudi na neme krike nedolžno pobitih v Hudi jami.

Sv. Krištof na Krištofu

Na mestu, kjer stoji cerkev sv. Krištofa, naj bi že prej stala neka cerkev, a naj bi, tako pravi pripovedka, propadla zaradi nečesa, kar se je zgodilo ob gradnji. Zidati so jo začeli tri dni pred praznikom apostolov Petra in Pavla leta 1738 in jo v dobrem letu dokončali do te mere, da je bila jeseni tega leta že posvečena. Poleg oltarja sv. Krištofa ima cerkev še oltar posvečen 40 mučenikom.

V cerkvi so na ogled najstarejše orgle na Slovenskem. Orgle z letnico 1682, dobrega pol stoletja starejše od cerkve, so pred tem zvenele v cerkvi sv. Martina v Laškem. Glasbilo z izjemno zgodovino je bilo upodobljeno tudi na bankovcu države Slovenije za 200 tolarjev.

Sv. Mihael, Šmihel

Mogočno, 27 metrov dolgo romarsko cerkev z dvema stolpoma, grajeno v prvi polovici 17. stoletja, katere glas zvona doseže skoraj celotno laško župnijo, oplazi pogled vsakega, ki prihaja v Laško, pa naj si bo iz katerekoli smeri. Njen zavetnik je nadangel Mihael, kateri je v glavnem oltarju upodobljen s tehtnico in vihtečim plamenastim mečem. Poleg glavnega oltarja so v cerkvi, katere notranjost je po zadnji prenovi še posebej zasijala, še štirje oltarji. Dva sta iz leta 1641 in sta posvečena eden blaženi Devici Mariji, drugi pa sv. Juriju, tretji je posvečen sv. Joštu, zadnji, najbliže vratom, pa sv. Egidiju. Ta je bil prenešen sem iz opuščene, temu svetniku posvečene cerkve v Zidanem Mostu.

Cerkev velja za eno zanimivejših tudi zato, ker je v njenih detajlih opazen preplet različnih stilov. Ob zadnji prenovi pa so bile odkrite tudi freske apostolov v naravni velikosti. Zob časa je prizanesel šestim.

Ob zanimivi pešpoti do cerkve lahko še danes opazimo štiri od sedmih kapelic križevega pota, ki so bile postavljene takoj po dokončanju cerkve. Nekoč so bile bogato poslikane s freskami, zdaj pa čakajo na prenovo.

Da so se nadangelu Mihaelu, laškemu patronu in varuhu, v stiskah naši predniki še posebej radi priporočali, povedo tudi kronogrami iz časa, ko je divjala kuga, npr. Ti nas varuj, hrabri v boju, da ne bomo ob tvoji sodbi pogubljeni…

Še vedno pa cerkev ostaja pomembna romarska pot, ki še posebej ”oživi” na angelsko in šmihelsko nedeljo v septembru, ko privabi romarje na ta nadangelski kraj pomiritve, kot je vklesano na steno svetišča vzidano tablo iz leta 1648. Pomiritve je ta kraj na nek način še posebej potreben tudi zato, ker so globine tega milostnega kraja spojene z mučeniško krvjo nedolžno pobitih v Hudi jami.